ZGODOVINA KLUBA

Ljubljana ima kar precej klubov, ki se ukvarjajo z borilnimi veščinami kot so: sabljanje, streljanje, lokostrelstvo, boks, rokoborba, judo (JuDo), jujutsu (JuJutsu), aikido (AiKiDo), tekwando (TaeKwonDo), wingčun (WingChun), taiči (TaiJiQuan) in različne zvrsti karateja. Ta je med vsemi morda najbolj prisoten. Največ klubov vadi Shotokan KarateDo, nekateri pa SanKuKai, Shito-Ryu, Matsubayashi-Ryu, NanbuDo in pa predvsem moderni športni karate. Eden od klubov pa sledi tradicionalni okinawski veščini, ki jo je z juga Kitajske v začetku stoletja prinesel na Okinavo Kanbun Uechi in se je po drugi svetovni vojni širila po svetu pod imenom Uechi-Ryu, zadnje čase pa tudi kot ShoHei-Ryu.

Začetki ljubljanskega kluba segajo v leto 1970, ko se je Davor Lovinčič vrnil iz Združenih držav Amerike, kjer je konec šestdesetih nekaj časa živel in se učil veščine Uechi-Ryu KarateDo (glej terminologijo japonskih izrazov) pri Davidu Finkelsteinu v New Yorku in deloma pri Georgeu Mattsonu v Bostonu. Eden njegovih prvih učencev v Sloveniji, v takratnem ljubljanskem Karate klubu "Kata", je bil Aleksandar Djorović, ki danes vodi Klub "Sanchin" v Kopru.
Leta 1973 je bil v Ljubljani ustanovljen Judo klub Bežigrad, ki je imel tudi sekcijo za karate.Tu je Davor Lovinčič nadaljeval z učenjem Uechi-Ryu karateja. Še vedno je bil z nijm tudi Aleksander Djorović.

V tem obdobju je še deloval tudi Uechi-Ryu klub v Kranju, ki ga je najprej vodil Janez Rojšek in kasneje Igor Prašnikar. Kluba sta v začetku delovala popolnoma neodvisno, pravzaprav člani obeh sploh niso vedeli, da se še kdo drug v neposredni bližini ukvarja s to zvrstjo karateja. Leta 1974 ali 1975 pa je po nekaj časopisnih člankih prišlo do seznanjanja obeh skupin in do povezovanja, sčasoma pa tudi do skupnih treningov, poletnih seminarjev in prijateljskega druženja, ki je vedno presegalo zgolj prelivanje in izmenjavo udarcev na treningu. To sodelovanje in prijateljstvo traja še danes.

Konec sedemdesetih let je Davor Lovinčič odšel na podiplomski študij na Japonsko kjer je ostal dve leti, in tudi večkrat obiskal Okinavo. Vadil je pri učitelju Kaneju Uechiju v Futenma Doju, pri Kiyohidu Shinju v Kadena Doju in še pri nekaterih drugih mojstrih, na Japonskem pa v Tokiu (mojster Uehara) in v Osaki (mojster Shinki). Z njegovim odhodom je vodenje treningov v ljubljanskem Doju prevzel Milan Lukič, ki je začel vaditi z Lovinčičem leta 1973. Ljubljanski Dojo je še nekaj let deloval kot sekcija Judo kluba Bežigrad, nato pa se je leta 1989 osamosvojil in z imenom Društvo za borilne veščine "Zmaj" Ljubljana začel samostojno pot.

Vadba v ljubljanskem Doju ni tekmovalno naravnana, ampak je osredotočena bolj na osnovne tehnike Karate-Doja, na Sanchin, druge Kate in Yakusoku Kumite. Dogajanje je privlačno tudi za starejše člane, saj se na običajnem treningu največkrat znajdejo srednješolci skupaj z veterani, ki imajo krepko čez štirideset let. Vadba sledi cilju, da je Karate-Do veščina za celo življenje. V ospredju je izpopolnjevanje in nenehno piljenje naučenega, iskanje globljega smisla v nenavadnih in začetniku največkrat nerazumljivih gibih. S to nenavadno veščino se učimo borbe, da se nam ne bi bilo treba nikoli boriti, predvsem pa gradimo samega sebe.

V ljubljanskem klubu trenutno vadi okoli petnajst članov in članic. Dvakrat na leto - oktobra in februarja - pa je predviden tudi začetniški tečaj. Zainteresirani lahko pokličejo na telefonsko številko ali pošljejo e-mail, oboje je navedeno pod Začetni tečaj. Vsi, ki se zanimajo za tradicionalne japonske borilne veščine (Bu-Do ali Bu-Jutsu) so vabljeni na ogled treninga.