Uechi-ryu Karate – Kratka zgodovina

Avtor: Mario McKenna

pic5
Avtorjeva opomba: Uechi Ryu1 Karate je močan, trd Okinavski stil, ki izvira iz Kitajske. Na Okinavo ga je v zgodnjih letih dvajsetega stoletja prenesel Kanbun Uechij in ima v mnogih podobnosth veliko skupnega z Goju Ryu karatejem in manjšimi stili Naha Te-ja2, To'on Ryu-jem in Ryuei Ryu-jem. Uechi Ryu je okarakteriziran s pokončnimi položaji, krožnimi bloki, grabljenjem, udarci z odprto roko, tehnikami z enim členkom in nizkimi brcami, največkrat s prsti.

Uechi-ryu je eden izmed najbolj priljubljenih stilov Okinavskega3 Karate-doja4, ki se jih dandanes trenira. Uživa ne le veliko popularnost na Okinavi in Japonskem, ampak po celem svetu, zlasti v Združenih državah Amerike. Zanimivo pa je, da je zelo malo pisnih informacij v angleškem jeziku, ki opisujejo zgodovino, metode treninga in filozofijo Uechi-ryu Karateja.

pic4
pic6
Ti dve pionirski deli avtorja Georgea Mattsona sta priskrbeli prve podrobnejše informacije za angleško govoreče bralce o njegovem Uechi ryu karateju.

Dve zgodnji knjigi z opisi Uechi ryu-ja, "The Way of Karate" (1963) in "Uechi-ryu Karate-do" (1974), napisani s strani Georgea E. Mattsona, sta prvič predstavili Uechi stil, zgodovino in metode treninga za angleško govorečo javnost. Dejansko sta bili ti dve pionirski deli med leti 1960 in 70 dva izmed peščice virov o informacijah v zvezi s Karatejem za splošno javnost v angleškem jeziku. Čeprav dobrodošla dodatka učencem Uechi ryu-ja za tisto obdobje, sta imeli nekaj resnih pomanjkljivosti, ki so naposled prišle na plan. Med temi so bile nekatere zgodovinske netočnosti v povezavi z zgodovino stila in napake v Katah ter terminologiji predstavljeni v knjigi.

Te pomanjkljivosti so bile do neke mere odpravljen z Alan Dollarjevim (1996) angleškim tekstom namenjenim Uechi-ryu učencem z naslovom, "Secrets of Uechi-ryu Karate and the Mysteries of Okinawa." Toda tudi s tem dobrodošlim in zelo potrebnim dodatkom, so informacije o Uechi ryu-ju še vedno precej omejene. S tem v mislih, bi rad poizkusil podati nekoliko drugačen vidik, kot ga običajno najdemo v angleški literaturi o Uechi-ryu zgodovini in njegovem ustanovitelju Uechi Kanbunu.

pic
pic

Uechi-ryu karate je en izmed precej kasnih 'uvozov' med borilne veščine otočja Ryukyu5, za kar ima največje zasluge Uechi Kanbun (1877-1948). Kanbun je odrastel na Okinavi na polotoku Motobu pod budnim očesom njegovega očeta. Čeprav je bila njegova družina 'shizoku' (plemiška družina), so se preživljali kot kmetje. Med Kanbunovimi najstniški leti, je bilo v modi izvajati "karate" in "bo" plese ob spremljavi glasbe shamisen-a6 (Kinjo, 1999). Več kot verjetno je bil Uechi Kanbun seznanjen s temi plesi in so morda služili kot sredstvo za navdih učenja borilnih veščin (Kinjo, 1999).

Kanbun je pridobil nekaj formalnega treninga karate in bo7 tehnik pri učitelju imenovanem Touichi 'Tanmei' (dobeseden pr. 'star človek'; izraz spoštovanja). Toda njegovo odločitev za učenje borilnih veščin na Kitajskem so bolj navdihnile zgodbice Kitajskih mojstrov, ki mu jih je pripovedoval borec po imenu Toyama. Tako je marca 1897, v devetnajstem letu starosti, Uechi Kanbun zapustil Okinavo in odšel v južno Kitajsko.

pic
pic
Kanbun Uechi je zapustil Okinavo, ter preko morja odpotoval v mesto Fuzhou (desno, cca. 1870) v provinci Fujian na Kitajskem. To obalno trgovsko mesto se nahaja na jugo-vzhodnem delu Kitajske.
pic
Ob Kitajski leži otok, ki je danes znan kot Tajvan. Potovanje po vzhodno kitajskem morju je lahko težavq2no, zaradi nenehnih neviht in visokih valov. Tipična plovila, ki so potovala na Kitajsko iz Nahe na Okinavi, so bila manjše jadrnice, kot je prikazano zgoraj. Kanbun je verjetno potoval s takšnim plovilom.

Kanbun je prispel v mesto Fuzhou, v provinci Fujian, na Jugovzhodu Kitajske in se, kot mnogi Okinavci pred njim (Higashionna, Kinjo, Nakaima, itd.) nastanil v Ryukyukanu (Kinjo, 1999), okinavski skupnosti s prenočitvenim penzionom, domovi in poslovnimi zgradbami namenjene obiskovalcem in tistim, ki živeli v okolici, vključno z imigrantskimi delavci, ki so prišli v Fujian v iskanju zaposlitve. Uechi Kanbun je pričel opravljati različna dela in začel trenirati v Kojo dojo-ju, ki ga je vodila družina Kojo in se je nahajal zraven Ryukyukana (Kinjo, 1999).

Na žalost ni bilo nikoli točno preverjeno kakšen stil boksanja se je učil in treniral v Kojo dojo-u v tem obdobju. Kanbun je treniral kolikor je lahko močno, dokler ga nekega dneva glavni inštruktor Kojo dojo-a ni ogovoril z "Uechi no wada buta gwa" ('mali tepec'). Ponižan zaradi žalitve se je Kanbun odločil zapustiti Kojo dojo in Ryukyukan in poiskati inštrukcije drugje.

Uechi-jevo učenje borilnih veščin je dokumentirano z neko mero natančnosti do trenutka, ko je zapustil Kojo dojo. Po odhodu je malo teže reči v katero smer ga je odneslo njegovo proučevanje borilnih veščin. Ustna tradicija navaja, da je Uechi na koncu postal učenec Zhou Zhi He-ja in pri njem nadaljeval s študijem kitajskega boksa, ni pa znano kako je do tega prišlo. Po navedbah naj bi Kanbun potem, ko je zapustitvi Kojo dojo vstopil v Fujian/Fuzhou centralni budistični tempelj. Tam naj bi spoznal Zhoua, ki naj bi bil po nekaterih navedbah 36-a generacija vodij templja (Kinjo, 1999). Vendar pa glede na raziskave, ki jih je pred leti izvedla organizacija Uechi-ryu Karate-do Kyokai, tam ni bilo nobenega tovrstnega templja (Kinjo, 1999). Kje je potem Uechi spoznal Zhou-a? Na žalost ni mogoče za trdno reči kako je bilo s tem, vprašanje pa je še vedno vir veliko špekulacij.

man
Uechi Kanbun-ov kitajski učitelj Shu Shi Wa znan tudi kot Zhou Zhi He.

Uechijev učitelj, Zhou Zhi He (1874-1926) (pogosto imenovan Shu Shi Wa v Japonščini), je bil enigmatična oseba, o kateri je zelo malo znanega. Ve se, da je Zhou izhajal iz kraja Minhou, Fujian in je bil civilni učitelj boksa (McCarthy, 1999). Kot se ponekod omenja, se je učil borilnih veščin pri Li Zhao Bei-u in Ke Xi Di-ju, in to različnih quan'fa8. Obstajajo pa tudi drugi viri, ki navajajo, da se je Zhou učil pri Chou Pei-u in Ko Hsi Ti-ju (Cook, 1999).

Zhou naj bi se učil žerjavovega in tigrovega boksa poleg trdo mehkega qi gong (ki se lahko napiše tudi chi kung – preučevanje in vadba notranje energije) in je bil priznan zaradi tehnike železne dlani. Poleg Uechi Kanbuna, so bili njegovi učenci Jin Shi Tian, Wang Di Di in Zhou Zheng Qun (McCarthy, 1999). Špekulacije gredo tudi v smeri, da je bil njegov učenec Wu Hien Kui (Jap. Gokenki). Zhou-a so opisovali tudi kot Taoističnega meniha in mojstra kitajskega boksa, ki je poleg drugih stilov učil tudi sistem quan'fa svoje družine (Breyette, 1999).

Kakorkoli že, Kanbun naj bi vadil vsak dan naslednjih deset let, ni pa točno jasno katerega stila se je učil. Vemo, da je Uechi prinesel nazaj xing/kate: Sanchin, Seisan in Sanseiryu kot tudi 'kotekitae' (navadno prevedeno kot udarjanje po rokah oz. utrjevanje podlakti). Poleg tega, da je vaja za utrjevanje, je 'kotekitae' tudi sofisticirana vaja potiskanja rok (push-hands) in tekoče izmenjave grabljenja. Omenja se tudi, da se Kanbun ni učil zadnje, najbolj kompleksne xing/kate 'Suparempei'.

Poleg učenja quan'fa je Uechi-jev trening zajemal tudi uporabo in pripravo zeliščne medicine. (Breyette, 1999; Kinjo, 1999). Pravzaprav je eden izmed preparatov še vedno v uporabi v nekaterih Uechi-ryu karate dojo-ih, znan kot "Uechi Guza" v Okinavskem dialektu ( hogen ) ali "Uechi Kusuri" v standardni Japonščini (angleško: Uechi medicine) uporablja se za zdravljenje modric in vreznin, ki se občasno pojavijo na treningih. Po osmih letih neprestanega treniranja pod Zhou-om, naj bi Uechi Kanbun, prejel svojo licenco za učenje veščine "pangainoon" quan'fa v letu 1904, ko je bil star 27 let (Kinjo, 1999). Ko je dobil dovoljenje za učenje je odprl svojo prvo šolo v kraju Nansoue, približno 250 milj severno-zahodno od mesta Fuzhou, kjer je učil skoraj tri leta (Breyette,1999).

Med bivanjem v Nansoue, je Uechi Kanbunovo življenje večino časa potekalo brez večjih dogodkov. Nekaj let je poučeval quan'fa in prodajal zdravila rastlinskega izvora lokalnemu prebivalstvu iz tega območja, potem pa se je zgodil nesrečen incident, ki je zaznamoval nadaljnji potek njegovega življenja. En od Kanbunovih učencev naj bi se sprl z nekom zaradi kmetijskih zadev. Spor je prerasel v pretep in na nesrečo je Kanbunov učenec zadel drugega tako močno, da je ta umrl. (Breyette, 1999; Kinjo, 1999). Obstajajo pa tudi špekulacije, da je bil morda Uechi Kanbun sam vključen v spor in je izvedel usodni udarec (Dollar, 1996). Kakorkoli že, kdorkoli je zadal končni udarec je zadal usodni udarec tudi Uechijevemu življenju na Kitajskem. Zaradi občutka odgovornega za človekovo smrt, je Kanbun zaprl svojo šolo in zapustil Kitajsko ter odšel na Okinavo z zaobljubo, da ne bo nikoli več učil quan'fa. To je bilo leta 1910 (Breyette, 1999).

pic
Kanbun Uechi se je vrnil v mesto Naha, Okinava (fotografija cca. 1990). To pristaniško mesto je bilo znano po trgovanju in bogati mešanici tujih trgovcev, mornarjev in obiskovalcev. Ob Uechi Ryu-ju, so tu uspevali tudi drugi stili karateja, ki so na svojevrsten, značilen vidik odražali dediščino svojih kitajskih korenin. Najbolj znan izmed teh je bil zdajšnji Goju ryu.

Kot njegov sonarodnjak Higashionna Kanryo nekaj desetletij poprej, tudi Uechi Kanbun po vrnitvi na Okinavo ni nikoli govoril o quan'fa (Kitajske borilne veščine), ali učil veščino. Veliko potencialnih učencev pa je iz lokalnih govoric izvedelo za Uechijevo mojstrstvo, in so ga poiskali, vendar jih je Kanbun vedno na kratko odslovil. Šele, ko se je v iskanju boljšega kruha za podporo svoji družini leta 1924, v svojem 47 letu preselil na Japonsko, v Wakayama prefekturo, so ga znanci končno prepričali, da je pričel ponovno poučevati (Odbor za izobraževanje Okinavske prefekture, 1997).

pic

Kanbun je poučeval polni delovni čas ter tudi delal in prodajal zeliščne sestavine, kot takrat ko je živel na Kitajskem (Breyette, 1999). Tri leta pozneje, leta 1927, se je Kanbunov najstarejši sin, Uechi Kanei (1911-1991) preselil v Wakayamo in pričel z učenjem očetovega sistema quan'fa (Odbor za izobraževanje Okinavske prefekture, 1997).

Približno v času, ko je Kanbun učil svojo verzijo quan'fa v Wakayama prefekturi, se je pričela popularizacija in modernizacija Okinavskega karateja. 'Toudi' (Kitajska roka) je sedaj postal (bil preimenovan) karate (prazna roka). V tej eri eksplozije popularizacije je bilo nešteto stilov poimenovanih in preimenovanih. V nasprotju s tem, pa je bil Uechi Kanbun nenaklonjen formalnemu poimenovanju svojega sistema. Dejansko Uechi Kanbun ni nikoli omenjal imena sistema quan'fa, ki se ga je učil na Kitajskem in je svoj način borenja največkrat naslavljal kot Pangainoon-ryu karate-jutsu (Jap. Pol trdo - pol mehko, prazna roka, tehnika). To referenco na zvrst njegove veščine so Kanbunove učenci nevede zamenjali za ime stila karateja.

Med Kanbunovim bivanjem v Wakayama prefekturi, ga je obiskalo veliko Okinavskih učiteljev karateja. Med njimi sta billa ustanovitelj Shito ryu-ja Mabuni Kenwa in Konishi Yasuhiro (Shindo Jinen Ryu). Mabuni je z velikim zanimanjem spraševal, kaj je držalo Uechija na Kitajskem več kot desetletje, in Kanbun je rade volje ustregel z demonstracijami nekaj xing/kat in tehnik, ki so sestavljala njegov 'Pangainoon karate'. Mabuni je bil navdušen nad tem, kar mu je Kanbun pokazal, in je vključil nekaj osnovnih tehnik Fujian tigrovega boksa v kato, ki jo je kasneje zasnoval, z imenom 'Shinpa' ali 'um-val.' Kar se tiče Konishi-ja, ta z obiskom ni bil tako zadovoljen kot Mabuni. Konishi je kasneje omenil, da je Uechi živel kot samotar in da ni mogel spremljati pogovorov med Mabunijem in Uechijem, ker je bila Kanbunova Japonščina precej omejena (McCarthy, 1999b) in sta oba okinavca govorila v Okinavskem hogen-u (Okinavski dialekt).

Treba je opozoriti, da se Pangainoon ne nanaša na specifičen stil quan'fa ali Kitajskega boksa. Najverjetneje se nanaša na mešanico metod treninga iz Fujiana, ki jih je Uechi Kanbun združil, da je ustvaril svoj sistem karateja. Pravzaprav se Pangainoon nanaša na principe skupne vsem borilnim veščinam. Te vključujejo: goho (Jap. Lit. 'Trda metoda'), juho (Jap. Lit. 'Mehka, upogljiva metoda') in gojuho (Jap. Lit. 'Trdo/mehka metoda'). Primeri za goho ali trdo metodo vključujejo: Tigrov boks (Jap. Tora Ken), Boks veliki prednikov (Jap. Tai So Ken), in Levji boks (Jap. Shi Ken). Primer za gojuho ali trdo/mehko šolo boksa je Beli žerjav (Jap. Haku Tsuru Ken) in primera za Juho ali fleksibilno metodo sta Shaolin rožni/cvetlični boks (Jap. Shorin Hana Ken), in Žerjavov boks (Jap. Tsuru Ken).

pic
pic
Uechi Ryu Karate je močan, trd Okinavski stil, ki ima veliko skupnega z Goju Ryu karatejem in manj znanima Naha-Te stiloma To'on Ryu in Ryuei Ryu. Položaji so v glavnem visoki, kot recimo sanchin položaj (namesto dolgih in globokih kot v nekaterih Japonskih stilih). Tehnike vključujejo udarec z enim členkom, brce s prsti (leva fotografija), udarce s prsti (desna fotografija), ki simbolično pomenijo tigrove zobe in žerjavov kljun (gibi oponašajo živalske borbene tehnike). Vključene so tudi različne tehnike z odprto in zaprto roko, kombinirane z uporabo krožnih blokov in prijemov. Udarcev z zaprto pestjo ni bilo v originalnih treh katah Uechi-ryuja: Sanchin, Seisan in Sanseryu. Tehnike udarcev z odprto roko (prsti in veliko ostalih delov rok) so usmerjene k udarnim akupresurnim točkam na telesu.

Leta 1940, je Kanbun preimenoval svoj sistem v Uechi-ryu Karate-jutsu (Uechijev stil veščine prazne roke). Do leta 1947 se je Uechi Kanbun vrnil na Okinavo in se preselil na otok Ie Jima. Preminil je naslednjega leta 25-ega novembra 1948. Leto po Kanbunovi smrti, se je njegov sin, Uechi Kanei vrnil na Okinavo in odprl svoj prvi dojo v mestecu Ginovan ter ga poimenoval 'Uechi-ryu Karate-jutsu Kenkyujo' ali Uechi-ryu Karate-jutsu raziskovalni center (Odbor za izobraževanje Okinavske prefekture, 1997). Tam je Kanei nadaljeval s poučevanjem lastne interpretacije veščine svojega očeta, potem pa je v 50-ih letih odprl nov dojo v mestu Futenma. Po smrti Uechi Kaneija leta 1991, v 79 letu starosti, se je Uechi-ryu karate-do razcepil v dobesedno ducat različnih organizacij, izmed katerih vsaka uči svojo interpretacijo Kanbunove veščine.

Zahvala:

FightingArts.com se zahvaljuje George Alexander-ju za zemljevid Okinave in Kitajske, ki je bil uporabljen v tem članku. Zemljevid je vzet iz Alexander-ove knjige "Okinawa Island Of Karate" (Okinava otok karateja).

FightingArts.com se zahvaljuje George Mattsonu za uporabo fotografij (urejene z Photoshop) iz njegove knjige "The Way of Karate," in Alan Dollarju za fotografijo iz njegovega članka "Uechi-Ryu Deadly Strikes", ki se je pojavil v Bugeisha Magazine, 2 izdaja, Marc 1997

Reference:

Breyette, G. (1999). History of Uechi Ryu. http://www.fortunecity.com/olympia/brucelee/550/history.htm

Cook, H. (1999). Sanchin: Training for Power. Dragon Times, Vol. 13, pp.34-36.

Dollar, A. (1996). Secrets of Uechi-ryu Karate and the Mysteries of Okinawa. Antioch, California: Cherokee Publishing.

Kinjo, A. (1999). Karate Denshin Roku (A True Record of the Transmission of Karate). Okinawa: Tosho Centre.

McCarthy, P. (1999). Fujian Quanfa. Archives section. International Ryukyu Karate Research Society. http://202.139.244.45

McCarthy, P. (1999b). Ancient Okinawan Martial Arts: Koryu Uchinadi. Vol. 2. Rutland, VT: C.E. Tuttle.

Okinawa Prefectural Board of Education. (1997). Karate Kobudo Kihon Chousa Hokokushou (Karate Kobudo: A Basic Investigative Report). Vol. 2. Ginowan: Nansei.

O avtorju:

Mario McKenna je učitelj, pisec in zgodovinar borilnih veščin, ki tudi prevaja Japonske tekste v Angleščino. S treningi je pričel pod Yoshitaka Kinjo senseijem leta 1985, kot učenec srednje šole v Lethbridgeu, Alberta. Na Japonsko se je preselil v letu 1994 in med življenjem na otoku Amami Oshima v Kagoshimi, Japonska, treniral veščino klasičnih Okinavskih orožij pri Minowa Katsuhiko senseiju in njegovem učencu Yoshimura Hiroshi senseiju. Leta 1998 je pričel s študijem Tou'on-ryu karateja pri Kanzaki Shigekazu senseiju, kar je trajalo do njegove vrnitve v Kanado leta 2002. Njegove kvalifikacije vključujejo: Tou'on-ryu Karatedo Go-dan (5 stopnja mojstrskega pasu), Ryukyu Kobudo Yon-dan (4 stopnja mojstrskega pasu), in Gohakukai San-dan (3 stopnja mojstrskega pasu). Ostale izkušnje v borilnih veščinah vključujejo omejen trening v Aikidu, Judu, Shorinji Kenpu, in 18 mesečno treniranje Chikubishima-ryu bo-jutsu v Omuri, Nagasaki Prefekturi, Japonska. Pisal je o zgodovinskih in kulturnih vidikih treniranja borilnih veščin. Sedaj uči Okinavski karate-do v svojem Kitsilano dojo-ju v Vancouvru, B.C., Kanada. Mario je v preteklosti napisal več prispevkov za FightingArts.com. Njegovsa spletna stran je: http://www.mariomckenna.com

Opombe:

  • 1 ryu = stila ali šola
  • 2 šole karateja iz mesta Naha
  • 3 Okinava – otok na jugu Japonske, največji v otočju Ryukyu
  • 4 kara = prazno, te = roka, do= pot
  • 5 Otočje na jugu Japonske
  • 6 Okinavsko glasbilo
  • 7 Palica
  • 8 quan'fa = kitajski boks

Vir:

1. http://fightingarts.com/reading/article.php?id=478
2. http://fightingarts.com/reading/article.php?id=480

Prevod: Okinava Karate-Do Ljubljana Dojo