KDO SMO, KAJ DELAMO

Smo skupina zanesenjakov, ki nas druži veselje do borilnih veščin, bolj določeno vzhodnjaških ali celo japonskih borilnih veščin.

Zahodnjaške borilne spretnosti so danes prisotne kot šport v obliki rekreacije ali tekmovanja, in le težko bi si predstavljali nekoga, ki bi vadil npr. sabljanje ali rokoborbo še s kakšnim drugim ciljem. V vzhodnjaških kulturah pa je težko izolirati eno plat neke aktivnosti in jo ločiti od celote. Tako kot so vzhodne religije povezane s filozofijo in umetnostjo, ter z vsakodnevnim življenjem, tako je tudi v borilnih veščinah prisotna težnja po duhovnosti, pa tudi estetiki. Veščina skuša biti telesna, pa tudi duhovna disciplina. Seveda je tu govora o tradicionalnih veščinah, kajti vpliv zahoda na vzhodne kulture je precejšen in tudi tam se vedno bolj uveljavljajo zahodni športi kot baseball, smučanje, gimnastika itd. Ta vpliv je prisoten tudi pri avtohtonih borilnih veščinah, ki so se ponekod s tekmovalno usmeritvijo precej približale zahodnjaškemu pojmovanju športa (judo, kendo, karate), drugje pa jih je ta vpliv v veliki meri zaobšel in so ohranile več tradicionalnih vrednot (kyudo, iaido, aikido, sumo itd.).

Seveda so tudi znotraj teh posamičnih skupin velike razlike. Ene ohranjajo tradicijo v polni meri, druge pa sprejemajo moderne ideje z obema rokama. Morda je najbolj tradicionalna borilna veščina na Japonskem sumo, ki je poln šintoistične simbolike (šinto - izvirna japonska religija mitskega tipa, ki je temelj japonske kulture) in nacionalnih običajev. Sumo je nedvomno najpopularnejši "šport" v deželi vzhajajočega sonca, prvaki ali yokozune pa uživajo ugled narodnih junakov. Zahodnega nepoučenega gledalca pa sumo največkrat ne pritegne zaradi "pretirane" telesne teže in odbijajočega (za zahodnjaka, ki ima drugačne estetske in zdravstvene ideale) izgleda nastopajočih. Treba pa je vedeti, da je sumo-tori (borec v sumu) kljub veliki telesni teži zelo gibčen, močan in nasploh v odlični fizični kondiciji. Podredil je celo svoje življenje veščini in vadi tako rekoč ves dan, 365 dni na leto, in da je tudi prehrano oblikoval tako, da bo uspešnejši (težji). Prav ta predanost tradiciji in spoštovanje starih običajev in temeljnih človeških vrednot je morda najpomembnejša plat avtohtonih japonskih borilnih veščin.

Seveda pa je glavni razlog, zaradi katerega se začnemo ukvarjati z borilnimi veščinami prav borba, oziroma učenje borilnih tehnik. Te so tudi srž vsake tradicionalne borilne veščine, kakorkoli se že v drugih ozirih navezuje na bolj ezoterične, moralne, zdravstvene ali kakršnekoli druge elemente. Ko so velikemu yokozuni (absolutnemu zmagovalcu v sumo turnirjih v eni sezoni) Takanohana Koji v nekem intervjuju zastavili vprašanje "Kaj je sumo?", je takoj odgovoril: "V bistvu je to boj."

Večino nas je k treningu borilnih veščin pripeljala potreba ali interes po obvladanju neke samoobrambe, potreba po tem, da bi se počutili varne v fizičnem smislu. Ta interes se je sčasoma prenesel na druge, bolj skrite plati veščine in se pri nekaterih še okrepil, pri drugih, ki so imeli zgrešena pričakovanja in predstave o vsem skupaj, pa je popolnoma splahnel.

Nekateri namreč pričakujejo, da bodo s tem, ko se pridružijo nekemu klubu borilnih veščin, čez noč postali nepremagljivi in da jim niti ne bo treba veliko znoja preliti za to, saj jim bodo tam ponudili čarobno formulo in jim razkrili skrivne poti, kako premagati vsakega nasprotnika. Nič ne more biti dlje od resnice, kot takšna prazna pričakovanja. Borilne veščine, kot vsaka druga aktivnost, vrnejo prav toliko, kolikor vložimo vanje. Več znoja prelijemo v telovadnici, več časa posvetimo proučevanju nekega nenavadnega in nerazumljivega giba , več udarcev prejmemo, večja bo tudi nagrada. Ta pa je največkrat v boljšem obvladanju že zdavnaj naučenih tehnik in novem razumevanju nasprotnika in samega sebe.

Prav zanimivo je izkrivljeno gledanje širše laične javnosti na japonske borilne veščine. Informacije, ki jih ponujajo komercialni mediji, kot so film, televizija, stripi itd., so naredili svoje. Za lase privlečeni prikazi raznih "kung fu" ali "karate junakov" v cenenih filmskih produkcijah so običajno pravo nasprotje tistega, kar se dogaja na resnem treningu.

Nekoč je prišla k meni domov na obisk akademsko izobražena znanka, ki je tudi na splošno zelo razgledana in je prepotovala že kar precejšen del sveta. Ravno takrat sem pregledoval video posnetke zelo renomiranih mojstrov karateja z Okinave. Nekaj časa je debelo gledala v ekran, nato pa vprašala: "Kaj pa tale dela? Ali nisi rekel, da gledaš karate?" Mojster na posnetku je seveda izvajal kato, borbo z namišljenim nasprotnikom, ki jo tisti, ki vadi, izvaja sam, brez partnerja. Kata je osnovna vaja in bistvo treninga tradicionalnega karateja in se začne in konča s spoštljivim priklonom, neposvečenega pa bolj kot na spopad dveh borcev spominja na plesno predstavo. Znanka je ob besedi karate pač pričakovala grobo in nekontrolirano izmenjavo udarcev dveh ali več nasprotnikov, ki jo vsake toliko dobijo tako silovito po nosu, da jim skoraj odleti glava, potem se pa spet hitro dvignejo in še z večjim zanosom neustavljivo nadaljujejo s prikazom svojega "mojstrstva". Takšno sliko si je izoblikovala iz najrazličnejših medijev, ki nas obkrožajo in obsipavajo z največkrat popačenimi informacijami. No, na treningu tradicionalnega karateja, ali bolje, veščine karate-do, bi kaj takega težko videli. Veliko bolj bi padla v oči zavzetost in osredotočenost na izvajanje enostavnih samoobrambnih gibov, velika mera discipline in samoobvladovanja, in odsotnost nepotrebnega besedičenja in vsega, kar ne sodi zraven. Sam trening je namreč bistvo borilnih veščin, in nas, kot pravi v intervjuju, ki je del te strani, mojster Nakamatsu, nekako osvobaja in izpolnjuje. Na takšnem treningu je v skupini vedno prisotna posebna klima, aura, ki jo je težko opisati, jo bo pa vsakdo takoj občutil,in bo nekatere prevzela, nekatere pa morda tudi odbijala. Drugo, precej pogosto in ravno tako napačno gledanje, je v zvezi s tekmovalno platjo borilnih veščin. Marsikdo misli, da je judo ali karate zgolj tekmovanje, in si niti najmanj ne more predstavljati, da bi bil trening lahko namenjen še čemu drugemu. Kadar pridem s kakega seminarja v tujini, me znanci, ki vedo, da se ukvarjam s karatejem, velikokrat sprašujejo nekako takole:

"Kako je bilo? Ste se dobro odrezali? Ste dobili kakšno kolajno?" Zelo težko jim je razložiti, da moja prisotnost na takšnem seminarju ni imela niti najmanjše zveze s tekmovanjem, ali čem podobnim, da je šlo zgolj za učenje, za poskus spoznati kaj novega v veščini, ki jo imam rad, morda spoznati mojstra, ki ga še nisem srečal, ali zgolj prebiti nekaj časa s starimi znanci, ki hodijo po isti potim, pa se preredko srečamo.

Športno tekmovanje je samo ena plat borilnih veščin, še zdaleč pa ne edina ali najpomembnejša. Marsikatere izmed ortodoksnih japonskih veščin kot so iai-do, kyu-do, ju-jutsu, aikido itd.,ga sploh ne poznajo.

Naša skupina se ukvarja z veščino karate-do, z zelo tradicionalno šolo te veščine z Okinave, otoka na jugu Japonske. K vadbi nas je večinoma pripeljala želja, da bi se naučili boriti, kasneje pa smo odkrili še druge, ravno tako pomembne plati veščine. Trening se je počasi spreminjal v proces, ki traja celo življenje in kjer vedno spoznaš kaj novega, kar ti pomaga še za korak naprej po tej nenavadni poti. Nekateri med nami vadijo že 30 let, drugi so popolni začetniki, eni so doktorji znanosti, drugi srednješolci, ali celo osnovnošolci. Kar dobro gremo skupaj.

Za zaključek še tale misel znanega ameriškega učitelja karateja iz intervjuja za revijo Black Belt Magazine iz konca sedemdesetih let: "Zakaj pravzaprav treniraš?", je eno od vprašanj na katero moramo včasih odgovoriti nekomu, ki si je pravkar ogledal trening borilnih veščin, pa si ne zna prav predstavljati, zakaj bi si kdo sploh želel početi kaj takega. O tem, kaj resnično imamo od vsega skupaj, kaj je tisto, kar nekatere tako pritegne k treningu, da že meji na obsedenost, o tem se bolj malo govori. Je pa kar precej stvari, ki lahko obdržijo človeka pri vadbi borilnih veščin: npr. asketska izkušnja - borilne veščine ponujajo naporne treninge, veliko ponavljanj bolj malo novih elementov, zelo malo zabave in cilj, ki se nenehno izmika: popolnost. Po več urah intenzivnega treninga nas marsikaj boli, zelo smo utrujeni, obtolčeni - skratka, naj se še tako čudno sliši, neverjetno srečni. Če kdaj končamo trening, ne da bi bili zares izčrpani, se počutimo nekako ogoljufane. Zdi se, kot da ne treniramo naporu navkljub, ampak prav zaradi njega.
Estetska izkušnja je tudi prisotna na treningu. Je v zvezi z lepoto gibov, ki jih izvajamo in se z njimi poistovetimo. Borilne veščine s plesu podobnimi elementi imajo izrazito estetski prizvok. Te vrste veščin/umetnosti poudarjajo "umetniški" bolj kot "borilni" vidik treninga, in s tem pritegnejo marsikoga, ki ima posluh za lepo. Zdravje in dobra telesna kondicija tudi marsikomu veliko pomenita. Borilne veščine so že same po sebi dobra telovadba, marsikateri inštruktor pa vzpodbuja tudi dodatne vaje kot so delo z utežmi, tek, vaje sproščanja itd.
Druženje je prav tako pomembno. Mnogim nudi članstvo v karate klubu vsestranske socialne stike. Za marsikoga je to mesto, kjer se počuti kot doma, srečuje zanimive ljudi, sorodni cilji in skupni napori pa rojevajo trajna prijateljstva.
Tekmovanje je zanimiv del treninga. Tekmujemo lahko na dva načina. Eno je tekmovanje z drugimi, drugo pa s samim seboj. Premagovanje nasprotnika je za nekoga zelo pomembno, vendar pride čas, ko te ne zanima več merjenje moči z mlajšimi in tudi fizično močnejšimi. Takrat marsikdo odneha. Vendar pa se ponuja druga možnost: tekmuje lahko s samim seboj, poskuša biti najboljši "on", ta tekma pa traja celo življenje.

Skratka vsi iščemo nekaj, kar nas veseli, nas navznoter izpolnjuje, in če je to karate, je trening naš način življenja. Na vprašanje "zakaj treniraš?" pa lahko odgovorimo: "Zato, ker se mnogo bolje počutimo takrat ko treniramo, kot pa takrat, ko ne".