Azijske borilne veščine

Skrita duša Okinave

 

Pogovor s Kenom Nakamatsujem,
mojstrom okinavskih stilov karate-doja

Borilne veščine so imele v zgodovini azijskih kultur in civilizacij vedno osrednji pomen. Tisti, ki je bolj obvladal borilno veščino, je bil močnejši od drugega, kar se je izražalo v vseh plasteh družbe. Večina azijskih družb, še posebej japonska, je imela strogo fevdalno hierarhično ureditev, ki je nespremenjena trajala vet kot tisoč let. Bistveni element družbe je bil fevdalec oziroma grof, ki je imel na voljo močan vojaški aparat - samuraje višjega in nižjega ranga. Ti so omogočali ohranitev te fevdalne ureditve. Japonska družba je stoletja temeljila na vojaškem stanu. Celo cesarstvo (Japonsko) je vodil Shogun, vojaški poveljnik. Cesar je bil zgolj zunanji simbol oblasti. Veščine takratnih vojščakov so imele končnico "jutsu": ken-jutsu (veščina meča), ju-jutsu (mehka veščina), bo-jutsu (veščina palice).
Pri tem "jutsu" pomeni, da je veščina namenjena obrambi in napadu. Cilj veščine je bil v boju na življenje in smrt. Popravnega izpita ni bilo. Vsaka napaka se je ponavadi plačala z življenjem. Zato so najboljši obladovali veščine do popolnosti. Kasta samurajev je imela tudi svoj etični kodeks: "Bushi-do" (pot vojščaka). To so nepisana pravila obnašanja, ki so se kot neizbrisni pečat vtisnila v japonsko družbo. Ta kodeks se je med samuraji dosledno prenašal iz roda v rod, v marsičem pa je blizu idealu evropskega srednjeveškega viteza.
Samuraj je po tem kodeksu gojil bojni duh, povzdvigoval svojo čast in čast svoje družine, pravičnost in iskrenost ter enostavnost. Najbolj so bili cenjeni zvestoba svojemu gospodu, izpolnjevanje dolžnosti, preziranje vsake nevarnosti na bojnem polju in ravnodušnost do smrti. S tehnološkim napredkom, razvojem novih bojnih sredstev, predvsem pa z vdorom zahodne civilizacije, ki je prinesla razmah trgovanja in drugačen način proizvodnje, katere posledica je bila nova razporeditev moči v japonski družbi, se je zmanjšal pomen samurajev.
S prehodom iz japonske fevdalne družbe v kapitalistično družbo evro-ameriškega tipa so se zamenjale številne vrednote. Po novem nista več prevladovala čast in pravičnost, ampak je pomembno biti pragmatičen in trgovati. V novih razmerah se mnogo samurajev ni znašlo.
In sčasoma so izginili, niso pa izginile tudi njihove veščine. Te so se trenirale naprej, vendar zaradi nečesa drugega. Danes ni več pomemben "jutsu", boj z nasprotnikom na življenje in smrt, boj z nekom drugim. Pomembnejši je "do": pot, način življenja, pri katerem gre za spopad s samim seboj, boj z lastnim egom, izpopolnjevanje veščine do popolnosti zaradi osebnega razvoja.
Danes se v večini zahodnih klubov borilnih veščin, tudi slovenskih, pozablja ravno na "do". Tudi pri samem poimenovanju klubov "do" često izpade. Še najpogosteje pri karateju. Pri tem ne gre le za tehniko karateja, ampak za karate-do (kara: prazen, te: roka, do: pot), podobno kot ju-do, ken-do, aiki-do.
Nasploh se v Evropi poudarja predvsem športni vidik karateja, zmage na tekmovanjih, s tem pa sponzorstva in denar. Tako se je karate dandanes precej skomercializiral, pri čemer je postala vprašljiva njegova povezava s koreninami veščine.
Domovina karateja je Okinava, največji otok južnojaponskega otočja Rju - Kju, ki leži na robu Vzhodno-kitajskega morja. Ne ve se natančno, kdaj se je na Okinavi prvič pojavila borilna veščina brez orožja. Nekateri menijo, da obstaja že od vekomaj in da je sestavni del okinavske kulture. Po drugih trditvah naj bi na Okinavo prišel "kempo" (kitajski boks) iz Kitajske v dobi dinastije Tang (618-907) in se kasneje razvil v "to-te", predhodnika današnjega karate-doja.
Na Japonskem borilne veščine, kakršne so kendo, karate-do, aikido štejejo med umetnosti. Podobno kot kaligrafijo, čajno ceremonijo, slikarstvo. To pa je precej drugače od evropskega vidika, kjer velika večina ljudi gleda na borilne veščine kot na neki agresiven šport. Te umetnosti uporabljajo nekatere meditativne dele zena, vendar brez indijskega religioznega pomena. Poleg avtohtonega verovanja šintoizma je na Japonskem druga razširjena oblika religije zen budizem, ki je tja prišel konec prvega tisočletja preko Kitajske, tja pa iz Indije.
To pravzaprav ni religija v našem pomenu besede, saj v njej ni boga, niti običajnih religioznih praks, niti "verovanja", saj poudarja zgolj osebno izkušnjo, neposredno dojemanje sveta, sebe in življenja. Zen ima s svojim direktnim zrenjem v bistvo stvari ključno vlogo v vseh klasičnih japonskih umetnostih in borilnih veščinah, kjer se lahko s pomočjo gibov in meditativnih tehnik doseže neka enotnost duha in telesa.
Japonci so bili veliki mojstri veščin z orožjem, boj z udarci rok, ki ga vsebujejo nekatere japonske borilne veščine brez orožja (ju-jutsu), pa ni bil tako izpopolnjen kot kitajski boks oziroma okinavski "to-te". Tako so karate-do prevzeli od Okinavcev in ga po drugi svetovni vojni razširili širom po svetu.

Letos poleti je bil v Kranju seminar, ki ga je vodil okinavski mojster, nosilec črnega pasu 8. stopnje (8. dan), Ken Nakamatsu.
Njegova veščina se imenuje Uechi ryu Karate-Do, g. Nakamatsu pa je tudi eden od direktorjev odbora vseh okinavskih stilov karate-doja.
Na začetku bi vas vprašal, kdaj ste se začeli ukvarjati s karate-dojem?         Z njim sem se začel ukvarjati, ko sem dopolnil 18 let. To je bilo leta 1958. Moj prvi učitelj je bil mojster Kanei Uechi. (Večina šol nosi v uradnem nazivu ime svojega začetnika. V tem primeru je to Kanbun Uechi, oče Kaneia, ki je v začetku stoletja prinesel to zvrst karateja iz Kitajske na Okinavo, op. p.) Treniram od takrat do danes in pri tem uživam.
Kaj vam pomeni karate-do? Nekaj, kar podpira moje življenje, kar podpira mene samega. Kot religija ali filozofija. Podpira me v mentaliteti, duhovno. Pa tudi fizično.
Kaj je tako pomembno v karate-doju? Uživati v treningu. Samo če uživaš v treningu, lahko nadaljuješ z njim in napreduješ v karate-doju. Le če vztrajaš, lahko dosežeš cilj ali ga celo presežeš. Tako, uživati v samem treningu je pomembno.
Igra zen kakšno vlogo v karate-doju? Ne vem, ali obstaja zveza med zenom in karate-dojem. Pri karateju se bolj koncentriramo na uporabo svojega telesa - pomemben je naš fizični del. Seveda lahko treniramo duševnost s sedenjem in meditiranjem, toda to je le ena pot. Druga pot je s treniranjem telesa, s čimer lahko dosežemo nekakšen mir v zavesti. Tako je moje mnenje. Nisem prepričan, da obstaja direktna povezava med zenom in karate-dojem. Karate-do je karate-do. Toda samo skozi trdo delo lahko dosežemo mir v zavesti in to je moja svoboda.
Kako dolgo že obstaja karate na Okinavi?  Izvor karateja ni tako jasen. Predvsem zato, ker se je v naši zgodovini karate učil skrivaj, ker ni bil dovoljen. V starih časih je bilo namreč Okinavcem prepovedano nositi orožje ali kaj podobnega. Naši predniki so bili pod oblastjo drugega klana z Japonske - pod oblastjo klana Satsuma. Ta klan je zavojeval otočje Rju - Kju in vladal okinavskemu ljudstvu. Da bi lažje vladali, so prepovedali nošenje orožja, uporabo orožja, skratka vse. Tako so se Okinavci skrivoma začeli učiti veščine, kako se ubraniti nasprotnika brez orožja. Učili so se karateja. Zato ni na voljo veliko pisnih dokumentov o začetkih karateja. Zelo težko je najti kakršnekoli materialne dokaze.
Torej je karate zelo pomemben za vašo nacionalno zgodovino?
Da.
In danes?   Danes je to način treniranja našega telesa in duha in karate je še bolj pomemben kot včasih. Važno je pokazati karate-do mladim in jih učiti v modernem pomenu - ne le za samoobrambo.
Kaj pa menite o prodoru sodobnih zahodnih vrednot, ki danes preplavljajo Azijo in tudi Okinavo?  Ne moremo zanikati sodobne zahodne družbe in njenih simbolov kakršni so coca-cola in podobno. Tudi zahodna kultura, zahodni slog življenja se prepletata z našo družbo. V nekem globokem delu smo Okinavci ohranili svojo lastno kulturo, svojo lastno mentaliteto. Uporabljamo in priznavamo seveda tudi zahodno kulturo. V bistvu pa smo ohranili pomemben del lastne kulture do današnjih dni. Karate-do je na primer del te kulture.
Ali lahko karate-do pomaga ljudem, da živijo bolj sproščeno, da se izognejo številnim vsakodnevnim stresom in pritiskom, ki so v moderni družbi reden spremljevalec ljudi? Mislim, da lahko s pomočjo karate-doja ljudje v sebi doživijo neko svobodo. Počutijo se bolj svobodne v svojem duhu in lažje premagujejo vsakodnevne strese.
Torej se nekdo, ki se ukvarja s karatejem in v njem najde smisel, bolje znajde v življenju? Je to vaša misel? Da se nekdo, ki trenira karate-do, bolje počuti in je uspešnejši v družbi? Je to res? V nekem smislu to drži! Ampak ne v materialnem, temveč v duhovnem pomenu.
Je karate blagodejen za zdravje?
Da.
Pa je v karateju tudi kakšen drug vidik, ne samo fizičen, ampak bolj duhoven - kot naprimer energija CHI oziroma KI? (V vseh azijskih borilnih sistemih ima pomembno vlogo "tzo". KI po japonsko oziroma CHI po kitajsko, kar bi lahko prevedli kot energija. V Indiji najdemo podoben izraz Prana oziroma dih; grški ekvivalent je Pneuma ali po naše duša.
Ta energija je neločljivo povezana z dihanjem in pravilnim funkcioniranjem organizma, zato so borilne veščine razvile tudi posebne vaje dihanja. Višje oblike te energije naj bi bile značilne za dobre bojevnike in naj ne bi bile v zvezi s fizično močjo ali zgolj tehničnim obladovanjem veščine. op. p.) Je tu kakšna povezava s karatejem?
Mislim, da ima uporaba našega telesa samega za nas velik pomen. Ne poznam nikogar, ki bi imel kako posebno energijo KI ali kaj podobnega. Nimam pa nič proti. Niti nisem nikoli razmišljal o energiji KI ali tem podobnem. Trening sam me sprošča in pogosto se počutim nekako odrešenega. Počutim se varnega, ker sem zdrav. Lahko hodim, lahko treniram. Tako je zame manj ovir. Nekateri sprašujejo, ali se da s treningom izboljšati zdravje ali doseči neko svobodo ali kaj drugega. Mislim, da je trening sam pomemben, da me prav trening v nekem smislu odrešuje in izpolnjuje.
Kako primerjate življenje v Evropi, v Sloveniji z življenjem na Okinavi. Je tu veliko razlik ali podobnosti?  Mislim, da so ljudje povsod ljudje. Nekateri živijo pristno v svoji družbi. Toda nekateri se bojijo lastne odgovornosti do družbe in družine. Tako je na Okinavi. Nekateri se bojijo odgovornosti in ne ravnajo vedno prav. Eni so takšni, drugi so drugačni. Tudi v Sloveniji, mislim, nekateri zelo pošteno gledajo na družbo in prihajajoče generacije ter njihovo izobraževanje. Povsod so dobri in slabi ljudje. Ljudje so ljudje kjerkoli, in mislim, da so v nekem globokem pomenu isti.
Okinava je bila zavzeta pred stoletji in je danes sestavni del Japonske. Tudi Slovenija je imela svoje vladarje. Zadnja je bila Jugoslavija. V tej skupni državi smo bili 70 let, nato pa smo pred nekaj leti ustanovili svojo lastno državo. Obstajajo tudi na Okinavi podobne težnje - po samostojnosti, avtonomiji?
Okinavci bi morali težiti k svobodi in samostojnosti. Mi razmišljamo o naši zgodovini. Okinavci so v preteklosti imeli velik kompleks pred osrednjo Japonsko. Ampak zgodovina je zgodovina. Danes mladi ne čutijo tako kot mi. Bolj sproščeni so. Ne počutijo se kot Japonci ali kot Okinavci. Nikoli sploh ne razmišljajo o Japonski ali Okinavi. Ampak v mojih letih so se naši očetje počutili manjvredne v primerjavi z Japonci. Predvsem zaradi razlike v jeziku. Z leti pa se ljudje in njihovi občutki spreminjajo in mislim, da danes mladi nimajo nobenega kompleksa do Japonske, in da nikoli ne razmišljajo o samostojnosti ali tem podobnem. Ne ubadajo se s tem vprašanjem, ali se imajo za Japonce. Toda včasih se naši predniki niso imeli za Japonce. Njihova nacionalna identiteta je bila vprašljiva: Kdo sem jaz? Bi se raje preselil na Japonsko ali kam drugam? Precej so se spraševali o tem. Ampak danes mladina ne razmišlja več tako.
Zakaj?
Leta so leta. Naši kulturi sta prepleteni med seboj in seveda s tem tudi kultura mladih. In težko je določiti kulturno identiteto Okinave: težko je reči, kateri del kulture je okinavski, kateri pa japonski. To je tako zapleteno! In jezik! Skoraj vsi mladi Okinavci znajo govoriti le japonsko. Največkrat ne razumejo več našega lastnega okinavskega jezika. Z leti okinavščina vse bolj izginja. Tako jo mladi čedalje teže razumejo. Če želijo priti na univerzo in doseči akademsko izobrazbo, lahko to uresničijo le v japonščini. Za sprejem na univerzo morajo opravljati teste v japonščini. Učiti se morajo japonsko. Tako sploh nimajo časa, da bi se učili okinavske kaligrafije, okinavske kulture. Močno si želijo naučiti japonske pisave, jezika in narediti izpite. Tako z leti vse manj ljudi razume okinavski jezik. Ko tako leta in leta razmišljajo kot Japonci, se imajo vedno bolj za Japonce.
Danes mladi ne razmišljajo dosti o tem. Včasih pa smo bili v šolah prisiljeni uporabljati le japonščino. Okinavski jezik je bil prepovedan.
Torej so bili Japonci nekako agresivni v kulturnem pomenu? Težko je reči agresivni, ker je tisto, kar mislimo mi, težko povedati v japonskem jeziku. Toda mi nimamo lastnega sistema pisave, s katerim bi lahko gojili znanost in literaturo. Moramo brati in razumeti japonske knjige. V preteklosti je bila raba okinavskega dialekta uradno strogo prepovedana in bili smo prisiljeni uporabljati samo japonščino. V naših letih smo bili pod velikanskim pritiskom. Zato imamo starejši še vedno neke vrste kompleks. Zdaj mladi zelo težko razumejo jezik naših očetov. Le redki govorijo okinavsko. Danes mladi raje gledajo televizijo, seveda v japonščini. In vsi razumejo japonsko.
Mislim, da sta si slovenska in okinavska zgodovina kar precej podobni.
Kadarkoli in kjerkoli imajo majhni narodi težave.
Vrnimo se h karateju. Kaj menite: je prihodnost bolj v tradicionalnem ali v športnem karateju?
Nekateri mladi mislijo, da se tudi naš (okinavski) karate čedalje bolj približuje japonski različici. Toda v nekem smislu Okinavci razmišljamo o lastni identiteti tudi v veščini karateja. Kajti v karate-doju je poudarjena posebnost Okinave.
Tako obstajata dve smeri znotraj karateja. Nekateri se ukvarjajo s karatejem na tradicionalen način, nekateri ga razumejo kot šport. Mogoče bodo o tem odločile naslednje generacije. Zatrdno ne morem reči, kaj se bo zgodilo. Verjamem pa, da bo še vedno obstal tradicionalen način treninga; lahko ga prenesemo na naslednje generacije.
Kaj pa menite o karateju kot športu? V zadnjem času se je skomercializiral in v njem se obrača tedalje več denarja. Je to pozitivno ali negativno?
Športni karate je športni karate. To je njihova pot. Moja pot je moja pot. Nič ne de! V redu, naj gredo svojo pot, jaz grem svojo. To si mislim o športnem karateju.

Blaž Zgaga

avgust 1995